Vlado Kreslin pripoveduje in izbira: O lepem janičarju
Leta 1989 je glasbenik, pesnik, skladatelj, kantavtor Vlado Kreslin pripovedoval o knjigah svojega otroštva.
Rad je bral.
Tudi med poukom.
Nocoj pa vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru.
Slišali ga bomo v interpretaciji igralca Marka Simčiča.
Pripovedujeta: glasbenik Vlado Kreslin in igralec Marko Simčič.
Avtor literarnega dela: Rado Murnik.
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.
Dober večer, otroci.
Torej, kar se tiče mojega branja knjig, prva knjiga, ki se je spomnim, da sem jo prebral, je bila ena takšna lepa slikanica zelo takšnih pisanih živih azijiatskih barv.
Naslov je bil Kadre Mujo.
Se spomnim, da mi je oče prinesel in sem bil blant tako eno 60krat sem jo prebral.
Tako da sem pol na koncu že čisto druge pomene ven potegnil.
je bila pa tak približno ista zgodba kot tista Aladinova svetilka, ne, ker to to je bilo tako kot danes na primer lov za izgubljenim zakladom, ne.
Približno tako.
Pol sem pa dobil, ne vem v katerem razredu, v prvem ali kje za eno nagrado eno knjigico, ki je bil naslov Lepi Janičar.
Ta je pa zdaj tudi zelo aktualna tema.
Je bilo o teh Turkih pa Janičarih in tako naprej.
Po se Pa spomnim, kar me je najbolj šarmiralo pri branju, je bilo že takrat to, da so bile ni bile so tako prepovedano branje, ne.
To je zmeraj najbolj interesantno, če kaj ne smeš prebrat, pa pol prebereš.
Jaz se spomnim v četrtem pa v tretjem razredu sem prebral, ko sem sedel v prvi klopi in sem smo zmeraj klepetali in tako naprej, ne.
Pisat pa sem takrat že kar nekak znal, ne, tako da niso imeli toliko problemov z mano kot z onimi tam v zadnjih klopeh in je tovariš, ne, tovariš Zorko se spomnim je zmeraj imel pri miru pustil.
V glavnem, da sem tiho, ne.
In sem pol jaz fajn podklopil, tako kot sem spodaj gledal, pripravil celega Karl Maja, ne, ta sužnji vineto in vse živo.
To je kar precejih knjig bilo, ne.
No, pol kar se tiče tega branja pod klepjo, se je pa pol to nekako končalo v tem smislu.
Spet smo zdaj pri aktualni temi slovenski jezik in tako naprej.
Tam je Tršica Ostrčeva, ki je, ki je bila najbolj stroga na šoli, ampak smo jo zelo spoštovali, ker je bila zelo tako poštena, podosna se je naučila.
Ona me je enkrat do da sem bral tako imenovane crtane romane, ne, to je stripe, ne, pod klopjo, ne.
In najbolj, kaj mi je najbolj razjezilo, to, da sem bral ta strip, to naj še bo, ker sem bil končno pol spet tiho, ne, ampak ko je videla, je rekla presnet mrkavc in hrvaške, ker ni bil v slovenščini takrat, če ni bilo teh strif stripov v slovenščini, ne.
To so bile nekomembnejše knjige v mojem življenju.
Vlado Kreslin nam je torej zaupal, da je najraje prebiral zgodbo o lepem janičarju in o enem vaših največjih junakov.
Vinetuju.
Kar zdi se nam, da vam je Vlado zaradi teh svojih izjav postal še bližji, še bolj vaš, vaš pravi prijatelj.
Zato vam tudi mi z veseljem za nocojšnje večerno slovo poklanjamo odlomek iz pripovedi pisatelja Rada Murnika o lepem janičarju.
Povedali vam bomo, kako se je vsa zgodba pravzaprav začela.
Seveda pa se je potem še zelo, zelo zapletla in zato vam predlagamo, da vsi tisti Ti, ki zgodbe o lepem janičarju ne poznate, sežete po tej knjigi kar ob tem koncu tedna in preberete to prelepo in silno napeto knjigo.
Verjemite, Vlado Kreslin je že vedel, kako in kaj je dobro prebrati.
Poslušaj, de salda tiho in se trudi, da bi govorila kar najmirneje.
Kaj ne? Cigani imate radi lepe otroke in včasih tudi ukradete katerega.
Ne, nikoli ne, zagotavlja ciganka živahno.
Nikoli, nikjer na vsem svetu nismo ukradli nobenega deteta, saj imamo svojih zadosti.
Bodi pametna, spregovori ple.
in stopižje k ciganki.
Ne Taji, ugrabili ste že marsikatero dete in morda niste imeli nobenega dobička.
Zdaj pa se ti ponuja velik zaslužek.
Oj, gospodična Zala, kaj mi govoriš? Zakaj me izkušaš? Jaz uboga ciganska ženska, da bi vzela dete tujih staršev.
Čakaj malo.
Vem za deklico, ki bi jo vaši lahko odvedli s seboj v daljne kraje.
Samo da je ne bi bilo nikdar nikdar več nazaj.
Njeni starši je ne smejo videti nikdar več.
Trpinčijo naj jih muke polne negotovosti o usodi njihedinke.
Gospodična, zelo si neusmiljena.
Tudi drugi so neusmiljeni.
Preobleci ukradeno deklico v fanta.
Prodaj jo na Turškem ali kjerkoli.
Kakšna pa je tista deklica? Salda je videla malo Enkrat, ko je vrnilši se z Dunaja z bratom Hansom obiskala blagajeve.
Grofa in grofinje takrat ni bilo doma.
Ko sta vrnila v obisk, pa Salde ni bilo na Fransteinerjevem gradu.
Deklici je menda osem let.
Lase ima rumene, oči sinje.
Sicer se pa ne moreš zmotiti.
Tako lepo oblečenega otroka ni nikjer daleč naokoli.
Čigava pa je in tako ji je ime? Čakaj.
Imaš kaj svojih otrok? Imam sina in tri hčere.
Zakolni se pri življenju svojih otrok, da me ne izdaš nikdar.
Zaklenjam se, reče Čirikli in položi roko na srce.
Pa kaj se ti je treba bati, če tudi bi te ovadila, saj nihče ne bi verjel besedam zaničevane ciganke.
Čigava je torej tista deklica? Hči grofa blagaja.
Ime ji je Ali Jana Čirikli se zgan in iztegne roko predce, kakor da bi se skušala ubraniti grozeče nevarnosti.
Visoko se ji dvignejo poševne obrvi.
Ni mogoče, ni mogoče, lepa gospodična.
Pri tem ti ne morem pomagati.
Zakaj ne? Vikne Salda skoraj jezno.
Poznam Blagajev grad.
Zidovi so močni in visoki.
Jarek je globok.
In koliko ima grof stražnikov in hlapcev in psi so notri.
Oj, koliko hudih psov.
Ugrabiti moraš otroka, kadar pride iz gradu.
Čuj, 13.
junija, to je prvo nedeljo po Binkoštih, praznuje stari grof svoj god.
Grajske bo motila obilica povabljenih gostov.
Kakor vsako leto bo pogostil grof tudi letos svoje kmete.
Pekli bodo jarce pod gradom na travniku blizu gozda in plesali kolo.
Gotovo jih pride gledat tudi varuhinja z otrok.
Tedaj bi bila najugodnejša prilika.
Če pa ne pride iz gradu, pa počakamo drugo priložnost.
Dobro, recimo, da ugrabimo deklico pri kolu.
Grof pošlje nad nas svoje hlapce in pse.
Kaj potem? Za pse ti dam strupa in za vas ti pokažem varno skrivališče, kjer vas ne najde živ krst.
Počakaj me tukaj.
Konj mi je na poti.
Vrnem se takoj.
Vspne se na konja in zdirja po gozdu.
poti proti vasi.
Še v hosti dohiti kmeta v dolgi beli srajci in širokih bregešah iz domačega platna in s črnim kriljakom na glavi.
Drži konja, Martin.
Kmet sname klobuk, ponižno pozdravi grajsko gospodično in prime konja za uzdo.
Salda skoči na tla in vzame svoj plašč.
Martin, odvedi mi konja na grad in reci, da pridem peš domov.
Po teh besedah se obrne in hiti skozi lesovje k ciganki.
Pojdi z menoj.
Kako ti je že ime? Chirikli.
To pomeni ptica.
Vodiš me v past.
Kaj še? Se zasmeje plemkinja.
Pokažem ti zavetje, da si ne moreš želeti boljšega in varnejšega.
Urno kreneta skozi gozd proti Kolpi.
Od daleč šumi slab hitre reke.
Ozrače je polno vlažne vonjave, ki se širi ob vodah z bujno obraslimi bregovi.
Pod vrbovjem se lahko ziblje prikl.
Enjen čoln.
Ko stopita v, zbeži obilica plahih ribic iz sence.
Salda sname kljuko spone, vrže verigov čoln, odrine z veslom nekoliko od brega in vesla po kolpi navzdol.
Vidiš, reče ciganki, če prideš z otrokom le srečno semkaj v čoln, vaju ne izvoha noben pes.
Lahko noč, otroci.